LedoLee je v zavetišču od 15. maja letos. Njegova zgodba nosi kup nesmislov v sistemu in neverjetno človeško ignoranco. Za sabo ima peklensko izkušnjo, za katero pa očitno ne obtožuje ljudi, saj je bil po mukotrpnem trimesečnem okrevanju pripravljen prijazno zaživeti z nami, svoje zaupanje pa nam danes kaže z nežnimi buci in s predenjem ob crkljanju. LedoLee mogoče za svojo izkušnjo res ne krivi ljudi, mi pa jih.
LedoLee je bil 15. maja letos rešen iz zaklenjenega praznega stanovanja, kjer je po pripovedovanju sosedov trpel že kakšnih mesec dni, prek vseh meja, ki si jih lahko naslikamo v svoji domišljiji. Lastniki stanovanja so odšli in za seboj v stanovanju pustili nekaj stvari, med njimi tudi mačka. Pustili so ga brez hrane, brez vode in brez možnosti ubežati takšni situaciji. Muc je lačen poskušal najti pot ven, skakal je na kljuko, lezel v ozko režo priprtega okna in zraven kričal iz globine svojih malih pljuč. Bog ve, česa vse ni poskušal. Morda se je trapasto sklicevati na boga, njemu pravzaprav ni bilo treba nič vedeti, saj so vendar sosedje dan za dnem vedeli, kaj vse poskuša, kako milo jih prosi, joče, zahteva ali le še utrujeno cvili od nemoči. Dan za dnem. Mesec dni. In ko mačje vpitje in prav gotovo smrad iztrebkov in urina nekomu ni bil več po godu, je končno poklical na pomoč.
Odziv je bil bliskovit in Polona je bila na mestu grozljivega zapora tako rekoč v trenutku. Muc je bil k sreči rešen, še preden bi mu birokratski mlin uspel muke podaljšati še za nekaj ur. Zakon namreč meni, da pri mucu, ki je, ko je po nekaj dneh zmanjkalo hrane v skodelici, jedel moko in kartonsko embalažo ter poskušal žejo tešiti z ostanki kisa in olja, ne gre za življenje ali smrt. Pravzaprav zakon v takšnem primeru živali ne šteje kot življenje. Tega se je držal tudi policist, ki je na vprašanje, če to bitje v transporterju morda ni življenje, kratko odgovoril z 'ne'.
LedoLee nima posledic, kar je skoraj čudež po takšni shiranosti. Pridobil je na teži in njegovo zdravje je stabilno. Tudi na začetno jezo je pozabil in se vede tako kot nešteto drugih muc, ki čakajo svoj dom. Prede, buca z glavico v upanju na malo crkljanja in je vsesplošno prijazen do nas, prav tako do mačk, celo do psov. Ni ravno navajen poležavanja v naročju, a če bi ga imel na razpolago samo zase, se ga gotovo ne bi branil enkrat v prihodnosti. Čudovit odrasel tigrast mačkon s svojo zgodbo in karakterjem, ki si drugo polovico življenja vsekakor zasluži preživeti z nekom, ki mu je mar in še veliko več kot to, ki ga bo imel res rad in mu bo v čast življenje deliti z malim herojem. Z nekom, za kogar termin 'navaden tigrast maček' ne obstaja in vidi dlje od barve kožuha. Zasluži si življenje z nekom, ki ga zaščemi v očeh in boleče stisne pri srcu od groze, žalosti in sramu ob misli na to, kaj je LedoLee prestajal zaradi ljudi. Ta prisrčni svetlooki muc je živeči opomnik na to, kako brezmejna je lahko človeška brezbrižnost.
P.S.: Lastnica je dobila račun za stroške zavetišča, ki ga do danes ni plačala. V najboljšem primeru ji je bila izrečena kazen za namerno zapustitev, ovadbo proti njej pa je ovrgla tožilka.
Napisala Vixi
Več o LedoLee-ju |
ilustracije: Vixi