Šokantno! 16. aprila letos, se je zgodila tragična prometna nesreča. Neznani storilec je do smrti povozil mati samohranilko komaj rojenih trojčkov in pobegnil s prizorišča nesreče. Dojenčki so ostali sami, njihov oče je neznan... Takole nekako bi se začela novica v dnevnem časopisju, če bi šlo za človeško mater in tri komaj rojene človeške dojenčke. Policija bi sprožila obširno akcijo iskanja brezvestnega storilca, strokovna javnost bi razpredala na dolgo in široko, kako trem novorojencem zagotoviti preživetje in popolne nove domove, ljudje bi zahtevali glavo storilca, sosedje bi brisali solze in voznika zmerjale z morilcem, mediji pa bi zbirali humanitarno pomoč, ki bi se stekala z vseh koncev slovenije.
Če si navadna "domača" mačka, nikakor ne prideš na prvo stran časopisa samo za to, ker te je povozil avto, prav tako ne, če si komaj 4 dni stara sirota. Če imaš največjo srečo v nesreči, prideš v Zavetišče Horjul. Tam nadomestijo socialno službo, patronažno službo, urgentno medicinsko pomoč, čistilni servis, humanitarno organizacijo, predvsem pa mati. Foto reportaža boja za preživetje in prošnja za nekaj malega pomoči se objavi na nekaj forumih in na parih priljubljenih internetnih zbirališčih, kjer večno eni in isti poskušajo po svojih močeh kaj malega pomagati ter eni in isti brišejo solze. O lovu na storilca in primerni kazni zanj sploh ni govora, saj je vendar povozil samo mačko. Ravno tako nihče ne vpraša čigava je preminula mačka in zakaj je bila zunaj brez nadzora, nesterilizirana.
Pristojni organ je neučinkovit do zadnje trohice, občina, ki naj bi poravnala stroške vsaj za prvih 30 dni, nima denarja, Zavetišče Horjul pa je edina inštitucija v tej zgodbi, za katero velja napisan zakon, ki se ga mora in želi držati.
Kot že tolikokrat poprej, po parih dneh ni več pomembno zakaj so se znašli tu, kdo je kriv in kaj je gnilega pod Alpami. Edina skrb je male bibe pripraviti do tega, da bodo jedle, da jih ne bo strah, da bodo opravljale osnovne življenske funkcije in da ne bodo zbolele. Pri tem se združijo vse moči v zavetišču, saj dotične tri sirotice v tistem času niso bile edine, ki so potrebovale pozornost vsaki dve uri, 24 ur na dan. Celo lovska psička Neli, ki zdaj že ima nov dom, je takrat požrtvovalno prevzela vlogo termoforja in čistilca malih telesc. Male miške so prebrodile prve dneve, spregledale, dobile imena, začele same jesti in začele uporabljati mačji wc. Bile so dvakrat cepljene, testirane, obe samički sterilizirani in samček kastriran. Lu, Ča in Čuču so zrastli v krasne mačkončke, vajeni so bivanja notri ter vajeni človeške in pasje družbe.Zdaj je edina skrb samo še to, kako jim priskrbeti lasten ljubeč in varen dom, dom kjer se bo nekdo zavedal koliko dela, skrbi in koliko poljubov je bilo vanje vloženih in jih oboževal takšne kot so – svileno tigraste in unikatne.
Napisala Vixi
Več o dudarjih |
ilustracije: Vixi