Peguša se je aprila letos zatekla v skladišče neke veleblagovnice in tam povrgla pet mladičev. V zavetišče so bili torej sprejeti mati samohranilka in njenih pet novorojencev. S sesnimi mladiči so vedno velike skrbi in veliko napora, saj gre lahko narobe nešteto stvari. Vseeno je lažje, če pridejo skupaj z mamo, še posebno če je to Peguša, ki vlogo matere vzame zelo resno in z vso zavzetostjo. Hranila jih je, umivala in mirila. Nadzorovala je njihove prve majave korake in jih vzgajala, kadar so si dovolili preveč. Enemu od petih žal ni uspelo, a za preostale štiri je skrbela toliko časa, dokler niso sami zapustili gnezda.
Minilo je sedem mesecev in Peguša je danes zadovoljna mačka, ki ji ne bo nikoli več treba nositi odgovornosti za naraščaj. Lepa je, zdrava, s svetlečo dlako in zares atraktivno črno-belo poslikavo. S svojimi svetlimi očmi zna pogledati prijazno, a ponosno, kot bi se zavedala, kako čudovita je. Sproščeno se sprehaja po mačjaku, občasno se poigra s katero od igračk in prede, če ji nameniš malo pozornosti. Ni navdušena nad dvigovanjem v naročje, z veseljem pa v naročje spleza sama, če se tako odloči. Ni med tistimi, ki že prvi trenutek plezajo po tvoji hlačnici navzgor, ravno tako pa si ne dovoli odvzeti pravice do čohljanja in crkljanja. Peguša je pravzaprav čisto prava mačka za tiste mačjeljubce, ki obožujejo in cenijo mačjo naravo v vsej svoji pristnosti in neodvisnosti. Hkrati pa vedo, da se na drugi strani vedno skriva nežna in predana duša.
Vsi, ki imamo priložnost živeti z mačkami, si moramo slej ko prej priznati, da so one tiste, ki nosijo krono v hiši, mi pa smo samo strežno osebje. Osebje, na katero so sicer zelo navezane, a to nerade priznajo. Hitro nam postane jasno, da bi nam med predenjem v naročju brez dlake na jeziku povedale, da nam sicer dovolijo, da jih obožujemo, da jim smemo streči in jemati neverjetno energijo, ki jo oddajajo, a v zameno za to bodo prekucnile kako vazo, polno vode, razbile dragocen kristalen kipec in razkopale vsaj eno rožo na oknu. Na koncu nas bodo še prepričale, da so to naredile v naše dobro, med plazenjem po vseh štirih in pobiranjem črepinj pa bomo razneženo ugotovili, da ima naša mačka najlepše tačke na svetu. Vseeno se včasih spozabijo in se z mehko dišečo tačko nežno dotaknejo našega nosa, zaupljivo naslonijo glavico na naša kolena ali se z zasanjanimi očmi ljubeče podrgnejo ob nas. Peguši privoščimo takšnega družabnika, ki bo cenil to, da lahko življenje deli ravno z njo.
Napisala Vixi
Več o Peguši |
ilustracije: Vixi