Septembra 2009 sem začela pisati zgodbe meseca. Vsak mesec enega mačka in enega psa. Po slabih treh letih se mi je zazdelo, da nimam več kaj napisati. Zame in predvsem za ljudi, ki z živalmi delajo, so vsi enaki. Oh, ne, ne na tako preprost način, kot se zdi. Enaki le v smislu, da imajo enake pravice, vsi imajo pravico živeti v varnem okolju, imajo pravico do kakovostne hrane, ki jim omogoča zdravo življenje, in vsekakor pravico do veterinarske pomoči, če jo potrebujejo. Potrebujejo prostor pod soncem, kjer so lahko to, kar so. Tako zelo različni, pa vendar vsi enaki.
Ko sem spoznala Pepeta, sem si morala ponovno priznati, da čeprav med njimi ne moremo delati razlik, se vseeno razlikujejo tako zelo, kot se mi razlikujemo med seboj. Niti dva nista popolnoma enaka. Vizualno in karakterno je možnih toliko različnih kombinacij, da si njihove številke jaz, ki sem zares slaba v matematiki, ne morem niti predstavljati. Pepe je naravnost obupno lep maček. Ima čudovito globoko modrikasto sivo dlako ruske modre mačke, aristokratsko obliko glave močnih potez, žametno črn smrček in popolne sončno rumene oči. Cel deluje žameten, pravzaprav deluje kot najmehkejši pomladanski mah, le da je siv. No, potem je mimo prišla Rozina s svojo rdečkasto črno dlako ter prijaznim predenjem in začela sem razmišljati, kako lepa je šele ona ... Pravzaprav je zares težko govoriti o lepoti, zato bom to prepustila ''malarjem'' v očeh, ker imamo vsak svojega. Pepe je prijazen muc, tako zelo prijazen, da je bila vrnitev v okolje nemogoča, ko smo videli njegovo reakcijo na zunanje okolje. Na katerokoli okolje pravzaprav. Pepe daje buce vsemu in vsakomur, mačkam, psom, ljudem, posodi za hrano, avtomobilom …
Pepe je bil sprejet bolan, tako zelo bolan, da smo najprej mislili, da je zanj prepozno. Vendar je vseeno kazal čisto drobne znake volje in vredno je bilo poskusiti. Okrevanje je bilo precej dolgotrajno, a se je več kot izplačalo. Pepe je danes popolnoma zdrav mladenič, je kastriran, cepljen, čipiran in označen za vrnitev v okolje - manjka mu torej konica levega uhlja. Kljub interni statistiki, da je prirezano uho za ljudi bolj odbijajoče kot manjkajoča okončina, ne morem in nočem verjeti, da bi to zares vplivalo na iskanje doma zanj. Takšnega, ki bi ga pri tako prijaznem in scrkljanem mačku, ki je povrhu še videti naravnost čarobno, zmotilo to, da mu manjka 5 milimetrov uhlja - takšnega Pepe tako ne potrebuje. Rad ima družbo, čeprav ga nekateri starejši in bolj umirjeni sostanovalci dojemajo kot sitnega, saj jim rad nagaja in jih vabi k igri. Star je šele eno leto in ima pred sabo še vse življenje, življenje, ki ga bo, upamo, kot izključno notranji muc delil z dobrimi ljudmi in morda še s psom ali kakšnim mačjim prijateljem. In upamo, da bo to čim prej, da bomo lahko na podoben način pomagali še kakšnemu revežu, ki ga njegov skrbnik ne glede na lepoto, kar je žal še vedno prevečkrat merilo pri izbiri ljubljenčka, leta 2012 še vedno pusti na cesti, ko zboli in si ne more pomagati sam.
Napisala Vixi
 Več o Pepetu
|
ilustracije: Vixi