Za zavetiške pse je v večini primerov težko napisati veselo besedilo, ki bi pritegnilo posvojitelje. Pa vendar, Najka je tako vesela in razigrana psička, da lahko poskusim ...
...
Ne, ne bo šlo, ne brez osnovne tipične, precej žalostne podlage.
Najka se je pustila ujeti šele, ko je bila že popolnoma izčrpana. V nekem hlevu je povrgla devet mladičkov in da bi teh devet kepic preživelo, je Najka dala res vse od sebe. Sprejeta je bila krvaveča, shirana in dehidrirana, kost in koža. Pravzaprav od kotitve do sprejema sploh še ni prišla k sebi.
Najka se je znašla kar tako, nekega lepega dne, v nekem kraju. Nikogaršnja in plašna. Glede na svojo lovsko naravo bi prav lahko nekomu ušla, ker je ni imel na povodcu. Vseeno, iskal je ni nihče in tudi če je kdaj imela skrbnika, ta ni poskrbel niti za osnovno cepljenje in čipiranje, ki je že nekaj let predpisano z zakonom. Nikogaršnja torej.
Po sprejemu je bila takoj odpeljana na podporno terapijo na kliniko. Naslednji dan je prestala operacijo in začela se je horjulska terapija postavljanja na noge, tako fizično kot psihično. Mladički so bili dodatno hranjeni, saj Najka vsega naenkrat ne bi zmogla in nujno je bilo, da je čim manj obremenjena. Od takrat je minilo 6 mesecev, torej dobrih 150 dni več, kot je država predvidela za okrevanje živali in iskanje novega doma zanjo. Za to seveda psička nima nič slabše oskrbe, ima čisto zavetje, kvalitetno hrano vsak dan, razigrano tekanje v ograjenem vrtu, igro z ljudmi in s pasjimi prijatelji, sprehode in prav vsak dan vsaj malo nežnosti. Napredek je očiten, že dolgo ima pravo težo in štrlečih reber ni več videti, na smrt plašna ni več, sodeluje v igri, glavo nosi ponosno pokonci in v očeh ji končno svetijo tiste lučke, ki se prižgejo pri zadovoljnih psih. Od tu naprej, bo lahko napredovala samo še v novem domu, kjer se ji bo lahko nekdo posvetil, se z njo družil in jo učil. Vse kaže na to, da bo še dobra učenka. V novem domu potrebuje še posebej skrbnega in odgovornega človeka, ki je ne bo niti po pomoti spustil s povodca izven ograjenih prostorov. Človeka, ki bo vedel da za njeno dobro ne sme dovoliti, da jo nemirni duh odpelje izven dosega slednega povodca oz. ne preseže dolžine fleksija na odprtem terenu. Zdi se mi, da bi morda potrebovala nekoga, ki bo želel tekati naokrog z njo. Če ob misli na povodec v vsakem trenutku zmajujete z glavo, bi to prav lahko spremenile žalostne zgodbe spuščenih psov, ki jih piše vsakdan. Za Najko je povodec pravzaprav ključnega pomena za preživetje, brez zanašanja na srečo. Potrebuje skrbnika, ki jo bo imel dovolj rad, da bo to razumel, popolnoma, brez sprenevedanja.
Morda bi se tukaj nekje lahko počasi začelo tisto obljubljeno veselo besedilo. Morda ga je delček vpletenega že v zgornje vrstice. Najkica je res vesela psička, ki ima šele zdaj priložnost začeti z breskrbnim pasjim življenjem. Stara je šele dve leti, zato bo lahko pozabila, kako trnovo je bilo njeno najstniško obdobje. Čudovita je, postavna in s svojim vedenjem ter pojavo nakazuje na to, da se je nekje v preteklosti z njeno mešala lovska, seterska kri. Kombinacija bele in rdečkasto rjave dlake jo po videzu dela nekako aristokratsko, daje vtis dame iz podeželskega dvorca. Po vseh merilih človeške nečimrnosti je res lepa psica, če naj bi to bilo sploh pomembno ob tako nežnem, požrtvovalnem in odločnem karakterju. Šele ko bomo lahko napisali, da je Najka v novem domu, kjer nanjo pazijo in zanjo res lepo skrbijo, bomo s tem zapisali tudi veselo zgodbo, srečen konec enega obdobja in prelep začetek življenja.
Napisala Vixi
Več o Najki |
ilustracije: Vixi