Danina zgodba se začne z njenim odvzemom v začetku marca. Pravzaprav se njena zgodba začne z njenimi štirimi mladiči, najdenimi enkrat sredi februarja ... No, v resnici se začne lani avgusta, ko je bila napol mrtva najdena njena mama. V bistvu njena zgodba sega v leto 2007, ko je bila najdena njena sestra. Bom še bolj natančna, za Dano se zgodba začne pred kakšnimi šestimi leti, ko se je skotila in prišla v roke neodgovorni lastnici.
Šest let je torej preživela, ne da bi vedela, kako prijetno je lahko pasje življenje. Pojedla je, kar je dobila, na sprehod je šla sama, in kadar je bil čas za to, je kotila. Mladiči, ki so preživeli in so bili - jasno - odveč, pa so se znašli na kamniških cestah. Letos so bili februarja sprejeti štirje, lani dva ... Za Dano se je novo življenje končno začelo pred slabima dvema mesecema, ko je bila nevestni lastnici odvzeta skupaj s še štirimi mladički.
Dana je res luštna psička, takšna za imeti jo. V njej je nekaj labradorskega, tudi velika je približno toliko kot labradorci. Zmešnjava genov ji je namenila svetlo pšenično barvo, smrček, oči in uhlje pa ji je obarvala medeno rjavo, ravno toliko, da te njen odkrit in topel pogled popolnoma razoroži in nenadoma se zalotiš, da si zanjo želiš še prav posebej ljubeč in dober dom. Poleg vsega tega ima še popolnoma netipične in prav posebne brke, ki jo delajo res edinstveno in prav lahko bi bila tudi primerek kakšne specialne redke kraljeve pasme.
 
Šest od njenih osmih letošnjih mladičkov je že našlo svoje domove, za Dano pa ni nobenega zanimanja. Nam, ki imamo priložnost z njo preživeti nekaj časa, je to skoraj nedoumljivo, vendar žal predvidljivo. Dana spada v tisti del statistike, kjer so odrasli, srednje veliki, domnevno neatraktivni mešanci. Praktično neposvojljivi. To statistiko sicer vsakič znova postavimo na laž in prav takšnim najdemo krasen stalen dom. Vseeno se ob vsakem pojavi vprašanje: kaj če tokrat ne bo tako? Tukaj ne morejo ostati, saj bi lahko postali bivališče za nešteto takšnih, to pa ni namen zavetišča. Pojavila se je ideja, da bi Dano pod nadzorom vrnili lastnici, ji pomagali pri kakovostni hrani in ves čas preverjali, kako se ji godi ... Ampak. Ta prekleti 'ampak'. Ko Dano enkrat spoznaš, veš, da si zasluži veliko več kot to. Zasluži si tisto pravo pasje življenje pri dobrih ljudeh, kjer bo član družine. Izjemno prijazna je, nežna in na neki način krhka. Ko zariješ prste v njeno dlako, takoj ko ji pokažeš, da samo njej namenjaš trenutke, se ti prepusti in daje vtis, da je to vrhunec njenega življenja. Prav tam, prav tisti trenutek je najboljši, ki se ji je kadarkoli zgodil.
 
Prav zato se ji iz dneva v dan daje nova priložnost, čeprav bi se morda dalo njeno situacijo nekako za silo rešiti tudi drugače in hitreje. Lahko vsi skupaj s Polono začutimo cmok v grlu, ko odločen, da jo odpelješ nazaj, naletiš na njen medeno čokoladen pogled? Pa nenavadno nemoč v roki, ki drži ključ od avta? Pa ponovno vrinjeno misel, kako čudovita družabnica bi bila nekomu, ki bi jo imel iskreno rad? Lahko še kdo, takole v mislih, začuti slabost ob misli na to, da bi tako krasno živo bitje vrnil v kaos? In potem pospraviš ključe, odrineš misel na to, da bo v zavetišču celo večnost, in greš Dano potrepljat po hrbtu. Čisto potiho, da komaj verjameš svojim besedam, ji obljubiš, da ni vrag, da tam zunaj nekje ni nekoga, ki bi v njej zagledal to, kar vidimo mi vsak dan. Ni vrag, da ga ni.
Napisala Vixi
Več o Bači |
ilustracije: Vixi