Prijazni kosmatinec z globokim pogledom. Zazreš se mu v oči in vidiš ves svet. Vrne ti pogled, ugotovi, da mu nočeš nič hudega, in ti dovoli, da ga pobožaš.
Mingu v življenju ni bilo postlano z rožicami. Roke so bile zanj do pred nedavnim nekaj, kar boli. Potreboval je veliko časa, da je ugotovil, da so prav roke zelo uporabna zadeva, saj ga lahko božajo. Ampak tole bi rada napisala v bolj veselem tonu, kakršen je fant tudi postal.
Najinega skupnega poletnega sprehoda ne bom nikoli pozabila. Bil je v svojem boksu in mahal z repkom. "Kakšen lepotec!" sem vzkliknila in ga celega prečohala. Tudi pasje piškotke iz mojih vedno polnih žepov je "fehtal", kot se za pravega psa tudi spodobi. Pa izvem, da je to tisti kuža, ki se boji rok. Kaj pa zdaj? Umaknem se, da mu ne bi povzročala stresa, medvedek, kakršen je, pa je ugotovil, da sem popolnoma neškodljiva, in me je s pogledom in z mahajočim repkom povabil nazaj k sebi. Nato pa sva se odpravila na čisto pravi potep do vasi.
To je bil vsekakor popoln sprehod! Ming je bil neverjetno priden! Res, tako pridnega psa še nisem peljala na sprehod! Nobenih skrbi nisem imela, da mi bo raztegnil roke na maksimum, saj je fant ves čas hodil poleg. Ko sem ga poklicala po imenu, me je vsakič tako zaupljivo pogledal, da sem se topila zraven. Če sem ga hotela pobožati, mi je glavico naslonil na nogo, meni pa so se roke kar izgubile v njegovi prekrasni, gosti dlaki. Skupaj sva raziskala vsak košček poti do vasi in nazaj, in čeprav sva si vzela čas, je najin sprehod kar prehitro minil.
Ima kdo prostor v srčku za tega sladkosnedega in pozornega medvedka?
Napisala Zorina
Več o Mingu |
ilustracije: Vixi