Letošnje poplave so nenadoma in srdito pokazale, kaj zmore narava. Marsikdo je ostal brez suhega ležišča, nekateri so ostali brez vsega, nekaj jih je celo izgubilo življenje. Med teh nekaj vsekakor štejem tudi nekaj živalskih življenj, ki so večinoma v prvi vrsti ugasnila zaradi malomarnosti ljudi in šele potem zaradi vode. Piko je verjetno edini pes, ki je v teh poplavah izgubil svojega človeka.
Seveda je bil ob sprejemu potrt, zmeden in pogrešal je tistega, s katerim je preživel pet let svojega življenja. Piku in njegovemu lastniku življenje sicer poti ni tlakovalo ravno z rožicami, a imela sta drug drugega in imela sta se rada. Življenje sta si delila takšno, kot je bilo, pogosto neprijazno in ostro po robovih. Kljub temu je bil Piko označen in sodeč po registru redno cepljen. Prav tako ni bil zanemarjen, ne sestradan. Vsak dan znova takšni primeri dokazujejo, da odgovornost nima nič opraviti s položajem v družbi, s stopnjo izobrazbe ali celo s količino mesečnega priliva.
Prvih nekaj dni je Piko čakal, da se njegov prijatelj vrne k njemu. Gotovo ni razumel nastale situacije, in če bi morala opisati njegov pogled čisto po človeško – bil je neskončno žalosten. Dnevi so minevali in počasi se je sprostil. Ugotovil je, da je vse pod kontrolo in mu ni treba več tako zelo skrbeti. S postrežbo je zadovoljen, njegov prostor je suh in čist, postelja pa topla in mehka. Še bolje, odkril je kup igrač in izkazalo se je, da zna biti neverjetno igriv in razigran. Pokojnega lastnika verjetno nosi nekje v srcu, a pravzaprav vsi odrasli psi, ki pristanejo v zavetišču, nekje v sebi nosijo nekoga iz prejšnjega življenja, ne pa nujno vedno koga dobrega. Na nov dom je pripravljen tako zelo kot še nešteto drugih, vsak s svojo zgodbo za seboj.
Prepričana sem, da bi, če bi bilo to mogoče, Pikov lastnik že danes zanj želel nov dom in lepo življenje še naprej. Želel bi mu samo najboljše, torej vse tisto, česar denar ne more kupiti - dobrega, srčnega, odgovornega skrbnika in prijatelja. Verjetno bi mu želel tudi vse tisto, česar mu sam ni mogel nuditi – mehke blazine, udobne pisane ovratnice in svetleče posode z vgraviranim Pikovim imenom na primer, a gotovo vsega tega ne bi nikoli zamenjal za iskrice, ki spet svetijo v njegovih očeh. Brez iskric v očeh vedno vse drugo postane samo še kup blaga, aluminija in preostalega ničvrednega materiala.
Napisala Vixi
Več o Piku |
ilustracije: Vixi