Tistega avgustovskega jutra sem si dovolila eno uro spanja dlje. Dnevi so bili precej naporni, mnogo prostovoljk je bilo ravno na dopustu, v zavetišču Horjul pa je parvovirus napadel vseh 24 pasjih mladičkov. Od fizičnega dela nisi nikoli tako zelo zmatran, kot od psihičnega pritiska in skrbi za mala življenjca. Z nešteto po svoje prirejenimi molitvami za mala ščeneta v glavi, sem se odpeljala v službo. Prav daleč nisem prišla, saj je že na prvem križišču iz Logatca proti avtocesti stala krajša kolona vozil. Vsi so trobili in potiho sem se pridružila preklinjanju tistega, ki je ustvaril gnečo. Potem pa sem sredi ceste zagledala psa. In potem še enega, manjšega. Brez dolgega razmišljanja sem zapeljala v prvo uličico, stekla do ceste in začela oba psa vabiti k sebi. Izkazalo se je, da je večja psička, manjši pa 4 mesece star samček, po vedenju sodeč njen mladiček.
Samička gotovo ni bila ravno okoliška, taki namreč ponavadi vedo, da tekanje ravno po sredini ceste in s pasu na pas nima kakega posebnega smisla, če ne izvajaš ravno samomora. Psica je begala sem ter tja in za njo kot senca njen mali. Ko sem jo končno spodila s ceste v naselje, da so se nestrpneži, ki so me gledali kot bi padla najmanj z neba, lahko odpeljali naprej, mi je ena od tam živečih dam od daleč navrgla, da je psica že od včeraj tu in je nikogaršnja. Da bi mi jo pomagala ujeti, ji seveda ni padlo na kraj pameti. Prav počasi sem oba zvabila k sebi, ju pocrkljala, potem pa po hitrem postopku strpala mladiča na zadnji sedež, mamo pa v prtljažnik. Po dogovoru s Polono, ki mojega klica, da sem našla psa in to kar dva, ni bila čisto nič vesela, smo se odpravili na kliniko v Ljubljano. Zaradi nevarnega virusa v zavetišču sta prve tedne preživela v začasnem varstvu.
Vsakič se z osuplostjo in grozo spomnim prizora. Kaj se vsi tisti, ki so takrat odpeljali mimo nikoli več ne vprašajo, kaj se je zgodilo z mamo in mladičkom? Bomo res tisti, ki se trudimo narediti prav, večno najbolj čudni, čudaški ali vsaj uradno klinično nori? Kaj res samo jaz ne bi mogla spati, če bi ju videla sredi ceste in ju ne bi ujela? Sploh pomisliti ne smem, kdaj bi eden od nestrpnežev namesto, da bi potrobil, stopil na gas, zadel in odpeljal naprej.
Oba sta že dolgo na varnem in čakata svoje ljudi. Zdrava sta, cepljena, samica je sterilizirana in njen fantek kastriran. Vesela in živahna izgledata. Samička Loga je mirna in zelo prijazna, vsakogar pričaka z mahajočim repom in z veseljem v očeh. Nekomu bi bila res izvrstna družba na sprehodih in čudovita vdana prijateljica. Njen mladiček Logi je prav tako prijazen, mladostniško željan igre in učenja. Oba sta prav prikupna, srednje velika in zanimive barve. Skupaj se počutita odlično in se super razumeta, a je žal upanje na njun skupni dom verjetno zaman.
Psi občutka hvaležnosti ne poznajo in prav vseeno mi je. Srčno pa upam, da bo enkrat v kratkem nekdo pomislil, kako hvaležen je vsem tistim, ki so ju pripeljali v njegovo življenje.
Napisala Vixi
Več o Logi in Logiju |
ilustracije: Vixi