Strašno težko se je bilo spraviti pisati o Rupsiju. Samo ena misel se mi je podila po glavi - Rupsi nujno potrebuje svoj dom. Prestal je dovolj in zdaj bi bil čas, da mu nekdo čisto resno in za vedno ponudi novo priložnost. Večno ne bo mogel ostati v zavetišču, in ko se kapacitete zapolnijo, začne vrag jemati šalo.
Rupsi je ena krasna mešanica lovskih pasem. Ljubek je, komaj kako leto star, srednje velik in s čudovitim igrivim ter nežnim karakterjem, skritim nekje pod plaščem plašnosti. S sestrico ali morda prijateljico je bil najden junija letos v gozdu v Gorenji vasi. Neoznačen, nesocializiran in kastriran. Splet okoliščin in dejstev je pokazal, da se je njuna zgodba začela veliko prej, na sarajevskih ulicah, od koder ju je nekdo ilegalno pripeljal čez mejo in izpustil - prestrašena, v njima neznanem okolju.
Pes ne more nositi odgovornosti za to, da je pristal v Sloveniji, v prepolnem zavetišču. Nič ni kriv za to, da je nekdo samo zaradi občutka, da je rešil psa, njegovo oskrbo obesil na pleča vseh nas, namesto da bi svoje reševanje speljal do konca, psa oskrbel na svoje stroške in mu našel dober dom. Rupsi je zdaj tu in pripada mu prav vse, kar pripada drugim. Intenzivno ukvarjanje z njim je obrodilo sadove in zagotovo ni več takšen, kot je bil pred tremi meseci. Sprostil se je, dotiki mu nič več ne povzročajo težav in prav zares je pripravljen sodelovati. Od tu naprej bo napredoval samo ob nekom, ki se mu bo lahko posvečal osebno, ga peljal v šolo, delal z njim pri zaupanju in poslušnosti. Nujno potrebuje nekoga, ki ni popoln začetnik, kar se psov tiče, in je dovolj zrel ter odgovoren, da razume, da nekateri psi niso nikoli pripravljeni na to, da jih spustiš s povodca v okolju brez zanesljive ograje.
Rupsi nujno potrebuje človeka z dobrim srcem in modro glavo. Včasih se nam zazdi, da morda pa res ni prav nobenega takšnega več. Zazdi se nam, da smo vsem s to kombinacijo topline in pameti že oddali pse, ki so bili za večino posvojiteljev 'pokvarjena roba', četudi so se jim zdeli takšni samo zaradi svoje plašnosti ali lovskega nagona in posledično vedno nujnega povodca. Po vsem tem času in po vseh neprijetnostih v zvezi z njegovim nenavadnim prihodom k nam ta trenutek ostaja samo dejstvo, da je Rupsi krasen pes, in v meni še vedno odzvanja samo to, da nujno potrebuje svoj dom, da ostane krasen in da, morda, postane celo izjemen.
Že kdaj prej je bila situacija videti brezupna, pa se je kot po čudežu naslikal kdo, ki se je zlil v to prazno brezupje, skrbi za trenutek spreobrnil v lahkotne misli in odpeljal enega ali dva takšna, za katera smo se bali, da jih imamo lahko radi samo mi. Na vrhu hriba nas je pustil z malce vlažnimi očmi in polne upanja, ki bi lahko trajalo, če le ne bi vrag ves čas vtikal svojih parkljev vmes. Alarm v glavi je glasen in bo za trenutek potihnil le, ko se bo Rupsi javil iz novega doma, s fotografije pa nas bo gledal njegov rjav smrček in njegove bistre zadovoljne oči bodo govorile, da se je splačalo. Takoj zatem bo spet zvonilo za koga drugega, Rupsiju podobnega krasnega psa.
Napisala Vixi
Več o Rupsiju |
ilustracije: Vixi