Tiha svojega imena ni dobila po naključju. Tiha je zares tiha.
Kakšno zgodbo nosi s seboj očitno nekoč lastniška, sterilizirana mlada psica, ki sta ji prve dni iz oči svetila samo strah in ponižnost? Če kdaj, sem si tokrat res zaželela, da bi jo slišala in razumela. Da bi razumela, česa se boji, zakaj je tako žalostna in zakaj na tem svetu se je znašla sama. Na moje prve tihe besede in ponujeno roko se je odzvala s komaj vidnim mahanjem repa in dolgim pogledom izpod čela. Ob še vedno tihem povabilu, naj pride bliže, je počasi, s sklonjeno glavo pristopila in njen rep je zanihal za spoznanje hitreje. Objela sem jo okoli vratu, ona pa se je z vso svojo težo naslonila name. Trenutek je trajal le nekaj dolgih sekund, potem pa se je ritensko spet počasi odmaknila in me gledala kot bi se spraševala, če sploh sme upati v to, da jo bo imel še kdo rad.
Precej znano dejstvo je že, da v Horjulu upanje na to, da jih bo še nekdo imel rad, zelo nerado umira. Tiha si, tako kot vsi drugi, zasluži svoj dom, vse ostalo, kar potrebuje, zdaj že ima. Zakaj ga ponovno išče, ni več pomembno. Psica morda za marsikoga ne kaže očitne lepote, je namreč srednje velika, kratke dlake v treh barvah in ne spominja na nobeno znano ali moderno pasmo. Kljub temu ali ravno zaradi tega bo nekomu čudovita družba. Prav gotovo nekomu, ki bo v njenih pol pokončnih prevelikih uhljih videl zvedavost, nekomu, ki se mu bo zdela njena bela črta po sredini obraza, prav do smrčka, krasna poslikava in bo iz njenih oči bral veselje do življenja. Nekje mora biti nekdo, ki mu je Tiha pisana na dušo. Zdaj že ve, da ji naše roke nič nočejo in se jih razveseli. Nežno se odziva na pogovor in občutek imam, da bi s svojim človekom najraje večere preživela na kavču, s tačkami v naročju, vesela topline in bližine. Popolnoma nekonfliktna je, mirno prenaša svojega malce bolj živahnega in glasnega sostanovalca ter potrpežljivo čaka na klic, ki ji bo zagotovil nov, varen in stabilen dom.
Napisala Vixi
Več o Tihi |
ilustracije: Vixi