Mars je zavzel mesto v vrsti spregledanih. Saj vemo, zakaj, a to ne izbriše dejstva, da nas to vsakič znova razžalosti. Večji psi, ki spominjajo na neke vrste ovčarje, pogosto ostajajo spregledani, ljudem se zdijo morda preveliki ali jih ne vidijo kot ljubljence, saj še vedno nosijo pečat čuvajev s podeželja. Mars je bil morda prav to, mišljen za čuvaja na dvorišču, ki se nekega dne, ko so ga spustili na ''sprehod'', ni več vrnil. In nihče se ni veliko obremenjeval s tem, ker pravzaprav lahko prav kmalu dobijo novega, gotovo je psica vsaj enega od sosedov spet breja. Morda sem preostra, a se to žal še vedno prepogosto dogaja, da bi lahko zapisala drugače.
 
Malce drugače postane, ko psa spoznaš. Ne samo tako, da mu streseš hrano in odpneš verigo, da gre pretegnit noge, ampak si z njim določen čas, mu mečeš žogico, ga gledaš, kako rad uboga, ker ve, da sledi kakšen priboljšek, greš z njim na sprehod, ga počešeš in z njim komuniciraš. Ob vsem tem počasi spoznavaš, kaj mu je všeč, kaj rad počne, kaj ga spravlja v slabo voljo, če kaj, in kakšne traparije vse je pripravljen narediti za malo crkljanja in stiskanja. Takrat pravzaprav njegova fizična podoba izgine in postane povsem nepomembna. Opišeš jo lahko le tako, da drobce podobe povežeš s stvarmi, ki jih počne, na primer: ''Ko se razigra, njegove močne svetle šape kar plešejo okoli njega, kot bi ne bile njegove!'.
 
Mars je bil ob sprejemu star slabi dve leti in je mladec, poln energije. Obožuje ljudi, saj se mu z njimi zadnjih osem mesecev ves čas dogaja kaj zanimivega. Če roke niso proste za božanje, ima čas za vohljanje naokoli po izpustu, to je vedno zabavno, če so roke proste, mu mečejo žogice, ga čohljajo in stiskajo k sebi, ko pride kdo s fotoaparatom, lahko do nezavesti pozira in kaže, kaj se je že novega naučil, in ko pride čas za sprehod, se sprehajalci z njim pogovarjajo, ga naučijo še kaj novega in vedno ima s seboj dobro pasjo družbo. V bistvu je krasen in ta trenutek zelo srečen pes, čeprav ne ve, da zavetišče ni njegov pravi dom. Verjetno je srečnejši kot pred prihodom k nam, a vseeno bi lahko bil še srečnejši v čisto svojem domu, kjer bi gotovo znal ceniti to, da ima nekdo veliko časa zanj, ga ima rad in živi z njim, ne le ob njem.
 
Saj ne, da dvomimo, da ga dom ne čaka nekje, vendar nam ni vseeno, da traja tako dolgo. Osem mesecev je že, ja, čas leti. In med pisanjem sem ugotovila, da je Mars poseben tudi po videzu. Medtem ko sem v klišejsko obliko njegovega telesa nizala njegove karakterne iskrice, je dobil neverjetno lepo, močno glavo čisto posebne oblike, ki na trenutke spominja na volčjo, in zaradi te primerjave njegove oči še jasneje svetijo. Svetle oči ima, prav posebno svetle za psa, in te žareče očke se med igro smejijo. Lepo je grajen in ob kakovostni oskrbi, ki je je deležen, se mu dlaka lepo svetlo rjavo, skoraj zlato sveti. Lep pes je in zveličavno izstopa iz množice njemu podobnih. Pa je res tako lep ali so lepi vsi, ki jih vzljubimo zaradi njih samih in jih imamo radi?
Napisala Vixi
Več o Marsu |
ilustracije: Vixi