4. 9. 2018:
Posebnosti: V zavetišču smo ugotovili, da je bila Gumbka pripeljana iz Bosne brez kakršne koli potrebne predhodne oskrbe. Našli smo ji lastnike, ki pa so kljub trudu obupali in psičko vrnili. Njene posebnosti sta najbolje opisala kar ona dva.
Že ko sva psičko peljala domov, se je tresla in močno bruhala. Ko smo prispeli domov je imela preden se je navadila na novo okolje rep med nogami več dni, kar pa se iz neznanega razloga zgodi včasih še danes (ko jo na primer prestraši kakšen zvok ali pa enostavno ne najdemo nam opaznega razloga).
Takoj smo se vpisali v pasjo šolo, ki je temeljila na pozitivni motivaciji in nikoli se nismo posluževali fizični kazni. Inštruktorica nam je glede na vedenje psa in nekatere fizične znake (izguba dlake okrog oči) že zelo kmalu po začetku šolanja povedala, da je to znak za močno nervozo in strah. Tekom tečaja smo ugotovili, da bodo težave velike, saj se nikakor ni mogla sprostiti. Težave so se z meseci še stopnjevale, čeprav sva obiskovala šolo, veliko spraševala za nasvete in prebrala kar nekaj literature na temo, kako vzgajati ter kakšne pristope ubrati v primeru prestrašenega psa.
Na žalost je psička po dveh letih še vedno zelo plašna. Ko smo odšli prvič skupaj na morje nam je ob pobruhanem, pokakanem in polulanem avtu v 4 urah uspelo priti do Poreča. Psička je navajena življenja v hiši, kjer ni nobenega šuma, v primeru prisotnosti kakršnegakoli zvoka pa se naježi in laja. Najeli smo apartma v večstanovanjski hiši, vendar je cele noči lajala, tako da smo morali na željo lastnikov predčasno zapustiti stanovanje (tudi sami smo po dveh neprespanih nočeh bili na koncu z živci in bi v vsakem primeru odšli). Denarja, da bi psa za vsake počitnice dajala v pasji hotel nimava, tako da sedaj hodimo na počitnice ločeno, kar se nama ob majhnem otroku ne zdi prav.
Na avto jo navajamo že od začetka, z najboljšim mesom in počasnim stopnjevanjem dolžine vožnje, žal neuspešno. Smo sicer opazno napredovali, saj na začetku ni prenesla niti 2 minutne vožnje do pasje šole (vsakič se je slinila, bruhala, pogosto tudi kakala). Sedaj se lahko do približno 15 minut vozi brez večjih težav, vendar pa so daljše vožnje še vedno tako naporne (predvsem zanjo), da jih ne prakticiramo več. Poskusila sva jo peljati v boksu, med nogami na prvih sedežih in v prtljažniku.
Leta 2015 sva dobila otroka, vendar sta pes in otrok žal le redko lahko skupaj. Psička je nepredvidljiva in je potrebno neprestano posredovanje, saj bi jo drugače nehote popraskala s kremplji. Pogosto jo tudi obsesivno liže po obrazu. Lizanje, če ni obsesivno, sicer ni sporno in tudi najin otrok nikakor ne živi v sterilnem okolju, ampak pes poje vse mačje iztrebke, ki jih najde, tako da se nama to ne zdi primerno. Doma imamo namreč vrt, kjer je seveda spuščena in zelo težko najdemo in poberemo vse mačje iztrebke.
Težave imamo tudi pri kopanju psičke. Ko je bila še majhna, nam je zaradi težav s kožo na začetku to nekajkrat uspelo, sedaj pa nikakor ne gre več. Nazadnje sva jo skopala pred rojstvom otroka in oba končala popraskana do krvi, ona pa je bila tudi čisto iz sebe. Tudi kremplje ji je nemogoče striči. Ko gremo k veterinarju, jo je zelo težko obvladovati, med ali po obravnavi v ordinaciji, se od strahu skoraj vsakič pokaka. Ne dovoli, da se jo pregleda, nazadnje pa so jo morali pred pregledom celo uspavati.
Kot vidite smo totalno "razštelani" in imava dejansko veliko več dela s psom kot z otrokom. Ne veva več kaj naj storiva, saj je pes privezan za kuhinjsko mizo (zaradi neprestanega siljenja v otroka) in veva da si tega ne zasluži. Eden od razlogov, da sva si želela psa je tudi ta, da rada hodiva v hribe, kjer je pasja družba seveda več kot dobrodošla. Pristali pa smo na tem, da hodimo sami na izlete, psičko pa kasneje peljem na sprehod, kar se mi zdi absurdno, saj tako hiperaktiven pes pač rabi pravo rekreacijo.
Zelo težko si predstavljava tak način življenja še nadaljnih 15 ali več let. Prosiva vas, da ne obsojate na način "dobila sta otroka, zdaj je pa pes nezaželjen" saj se trudiva, izobražujeva, s psom sva skupaj opravila 2 šoli in imava zelo rada živali. V tem primeru pa resnočno več ne veva, kaj naj storiva, zato se obračava k vam.
Glede na situacijo sva mnenja, da bi za tako zahtevnega psa potrebovala več izkušenj, znanja, časa in denarja.
Drugače je psička zelo prijazna, nežna, uboga ukaze in je vzgojena. Je pa zelo občutljiva in plašna, pogosto deluje zaskrbljeno in od strahu pogosto laja.
Hvaležna bova za vsako usmeritev, kritiko in pomoč.
 
|
ilustracije: Vixi